Takole sem vzkliknila, ko mi je znanka pred vrsto let predlagala, naj obiščem psihoterapijo.
Bilo je dobre tri mesece po rojstvu prvorojenca in moji hormoni so plesali najbolj divji kankan. Bila sem jokava, črnogleda, nenehno utrujena zaradi sinove silne nespečnosti, obupana, predvsem pa prestrašena. V meni se je poleg množice drugih peklenskih misli najpogosteje pojavljalo vprašanje, kaj delam narobe, da sem tako na tleh, ko pa bi vendar morala po vzoru fotografij iz medijev in mojih lastnih predstav prekipevati od sreče in zadovoljno »vozičkati« otroka. Toda o evforiji ni bilo ne duha ne sluha in iz tedna v teden sem se počutila slabše. Fizično in psihično.
Osebni zdravnik me je pred tem potolažil, da sem čisto zdrava, le železa mi rahlo primanjkuje in počitka, in za silo sem se potolažila. Saj bo, sem pač ena tistih mladih mamic, ki ne spijo dovolj in so zato občutljivejše, sem se bodrila v prvih tednih po porodu.
A ko sem o vsem potožila znanki, h kateri sem se nekega dne vsa izmučena odvlekla na masažo, da bi vsaj malo sprostila telo in glavo, mi je takoj predlagala obisk psihoterapije.
»Ne, to pa ne,« je divjalo v moji glavi, »nisem nora!«
Danes se moji takratni reakciji samo nasmehnem. V tistem času pa se o pomenu duševnega zdravja še ni toliko govorilo, zato se je vsaka moja misel o posvetu s strokovnjakom v hipu povezala s prepričanjem, da take obravnave potrebujejo le psihično zelo bolni ljudje. Kako zelo sem se motila!
Čez mesec ali dva sem se naposled opogumila. Moje počutje je bilo namreč še vedno povsem na tleh, zato sem zadnji žarek upanja videla v obisku pri priporočeni psihoterapevtki.
Že pomirjujoče okolje, v katerem sem sedla k pogovoru, predvsem pa njen sočutni pogled in dejstvo, da nekdo resno posluša o mojih tegobah, ne da bi ob tem samo zamahnil z roko v slogu »vsi s(m)o dali to skozi, boš pa ja tudi ti«, so me v trenutku potolažili. Že prav blagodejno pa so name delovali stavki, ki jih je terapevtka izrekla proti koncu prvega obiska: »Gospa, z vami je vse v redu. In dobra mama ste. Le blažje simptome poporodne depresije imate, ki pa bodo ob pogovoru in pristni skrbi zase sčasoma splahneli tako, kot so prišli.«
Takrat sem se razjokala. Z mano ni nič narobe! Kakšno olajšanje! Sem le ena od tistih mam (po podatkih NIJZ najmanj ena do dve ženski od desetih po porodu postaneta depresivni; vsako leto naj bi v Sloveniji zaradi tovrstnih motenj trpelo od 1800 do 3600 mamic), ki jo je ujelo hormonsko neravnovesje in jo ob vseh spremembah po porodu zagrabilo v neusmiljen primež.
Začela sem tedensko obiskovati psihoterapijo, spoznavati trdno zasidrane vzorce svoje psihe, jih postopoma odstranjevati in počutje se je začelo občutno popravljati. Sin pa je začel, seveda, bolje spati …
Ko to zgodbo dandanes povem v terapevtski sobi svojim mladim klientkam, sveže pečenim mamicam, je njihova reakcija podobna, kot je bila moja pred dobrima dvema desetletjema: solze olajšanja si začnejo utirati pot po njihovih utrujenih obrazih, duša postaja lažja, v življenje pa se jim postopoma začneta vračati zaupanje vase in svetel pogled v prihodnost.
(Tudi)zato tako zelo prisegam na moč pogovora, na moč trenutka, ko začnemo slačiti svoje črne misli in občutke ter jih puščati tam, kjer so v resnici doma – v preteklosti.
Zgodba je objavljena v reviji Jana, št. 36, 3. september 2024.
